Oznanila

Prisotnost

Prisotni 7 gostov .

Duhovna iskrica

Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu.
 

(Rim 12, 9-12)


E-zvon

Če želite prejemati Naš zvon na svoj elektronski naslov, vnesite spodnje podatke. Po prijavi boste prejeli aktivacijsko povezavo v svoj poštni predal.
Sporočilo
  • Ta stran uporablja piskotke

    Ta stran uporablja piskotke za potrebe navigacije, prijave na elektronsko prejemanje sporocil in drugih funkcij. Z uporabo spletne strani se strinjate, da se tovrstni piskotki smejo prenesti na vas racunalnik. Nikakor ne zbiramo piskotkov v oglasevalske namene.

Pridi k meni! – adventni oratorij 2014 PDF natisni E-pošta
Prispeval Tjaša Kocjan   

Tudi letos smo se soboto pred začetkom adventa v velikem številu (bilo nas je skoraj 100) zbrali v Domu sv. Vida in preživeli čudovit, razigran in ustvarjanja poln oratorijski dan. Najprej smo z različnimi igricami zbudili še nekoliko zaspane obraze, nato pa smo si pozorno ogledali čisto pravo lutkovno predstavo o prijaznem račku, ki je rešil svojo prijateljico. Pogovarjali smo se o reševalcih in tudi o čisto posebnem reševalcu, ki nas vsak dan znova vabi, da pridemo k njemu – Jezusu. Na njegov prihod se bomo še posebej pripravljali v adventnem času in ob tem tudi mi skušali pomagati ljudem okrog nas, da bo srečanje z Jezusom v jaslih na božični večer še posebej lepo.

Na ustvarjalnih delavnicah smo svoji domišljiji pustili prosto pot in izdelali najrazličnejše voščilnice, ki jih bomo lahko poslali za praznike, adventne venčke, angelčke, jaslice iz testenin, sveče, naredili pa smo tudi božične nogavice, okraske za božično drevesce in venčke, s katerimi bomo lahko okrasili vrata našega doma.

Po kosilo smo se še sami spremenili v reševalce in v telovadnici na različnih otokih skušali rešiti čim več življenj. Tako smo v različnih igrah pomagali v poplavah, požarih in drugih stiskah, ki lahko prizadenejo ljudi, naučili pa smo se tudi, kako oskrbeti poškodovanca in kako oblečemo čisto pravo gasilsko obleko.

Dan smo zaključili z molitvijo v zahvalo za še en lep oratorij, ki smo ga preživeli skupaj.

Ob tem bi se radi zahvalili tudi vsem staršem, ki ste nam zaupali svoje otroke, otrokom, ki so se nam pridružili na oratoriju, gospodu župniku in kaplanu, ki sta nas spodbujala med pripravami in nam pomagala pri izvedbi tega sobotnega dne, Zavodu sv. Stanislava, ki nam je odstopil svojo telovadnico, vsem animatorjem in drugim pomočnikom, ki so omogočili, da smo pripravili letošnji adventni oratorij, predvsem pa Bogu, ki nas je to soboto še posebej vabil, da pridemo k njemu. 

 
 
Katehetski izlet PDF natisni E-pošta
Prispeval Ana Košir   

Na prelep sončni petek smo se kateheti župnije Ljubljana Šentvid odpravili na izlet. Pot nas je najprej popeljala na skrajni jugovzhodni del matičnega Krasa, v park Škocjanske jame, ki so zaradi izjemnega podzemskega kanjona vpisane na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Ogledali smo si čudovit splet Škocjanskih jam, sestavljen iz številnih jam in rovov, udornic, naravnih mostov in ponorov.

Nato smo se podali proti Hrastovljam, kjer smo si ogledali cerkev svete Trojice. Bogatijo jo čudovite freske iz 15. stoletja in sodijo na sam vrh zakladnice našega srednjeveškega stenskega slikarstva. Najbolj znamenita med njimi je Mrtvaški ples, ki prikazuje nemoč pred smrtjo od siromaka do bogataša. Po izčrpni razlagi fresk, cerkvene arhitekture in okoliške pokrajine, smo odšli na kosilo v Postojno in si privoščili odlične hišne specialitete izpod peke.

Zadnja postaja našega izleta pa je bil Predjamski grad, grad pred visoko prepadno steno. Prisluhnili smo kapljam – neenakomernemu ritmu dihanja Zemlje – in doživeli tiho povezanost z načinom življenja od 12. do konca 16. stoletja, ko še ni bilo vodovodnih pip in električnih stikal. Skozi ogled smo spoznali trdo, kruto, nevarno, toda tudi razkošno, hrabro, počasno, grešno, predvsem pa naravno in vsemu navkljub svobodno življenje tistega obdobja, ter življenje najbolj znanega prebivalca Predjamskega gradu – Erazma.

Za nami je bil čudovit dan novih spoznanj, lepih trenutkov, smeha in izjemnih doživetij. Domov smo se vrnili z nasmehom na obrazu in polnimi baterijami za učenje verouka. 

Fotografije: s, Helena Eržen (več si o izletu lahko preberete in pogledate tudi na njenem blogu)

 

 
Kjer nebo poljubi zemljo PDF natisni E-pošta
Prispeval Nataša Muršec   

Pa je le prišla. Tista sobota 18. vinotoka, leta, ki se piše 2014. Sobota, ki je kar ni hotelo biti, ker smo jo tako nestrpno čakali že odkar se je napovedal izlet tja, kjer ljudje tako lepo pojejo, tudi kadar govorijo … v kraje, ki so narisani s tako pisanimi barvami, okrašeni z romantično lepimi grički, na katerih se bohotijo trte, ki nosijo na sebi bogastvo srca in duha.

Pisala bom o izletu v Prlekijo, ki se je zgodil članom in simpatizerjem Društva BPČ. Morda bo pisanje drugačno od tistega, ki ste ga vajeni sicer, ker sem tudi sama Prlečka. Pa bodi dovolj izlivanja srca. V vrsticah, ki sledijo, bom poskušala tudi v vas zbuditi to, kar se je tisto soboto zbudilo v nas.

Polni pričakovanja, z nahrbtniki, polnimi dobre volje (in sladkih dobrot) smo se podali na SV del naše kokoške, natančneje, krenili smo proti njenemu »vratu«.

Bolj kot je dišalo po prleškem zraku, z večjim žarom je naša vodička in organizatorka Lidija pripovedovala o krajih, kjer so polja še vedno do zadnje drobtinice zemlje skrbno obdelana, kjer še vedno diši po dobrotah iz kmečkih peči in kjer ima vsaka kmetija vsaj košček svoje gorice oz. vinograda.

In ker iz tega konca prihajajo najboljša bučna olja (ne le v slovenskem, pač pa tudi v svetovnem merilu), smo si najprej ogledali oljarno Kocbek. No ja, če sem iskrena, smo jo tudi okusili … in jo marsikdo okuša še danes v obliki čokoladic, salam in odličnega olja. V hiški, ki na zunaj ne daje videza uspešne oljarne z dolgoletno tradicijo, se skriva marsikaj zanimivega tako za odraslo kot otroško oko: stiskalnice (»preše«), sodi za sušenje in praženje bučnih semen … Ja, kar težko smo zapustili prostore, kjer vsak kotiček omamno privablja in pripoveduje svojo zgodbo.

A pred nami je bilo še toliko zanimivega. Na Stari Gori smo spoznali, kako so Prleki živeli nekoč: ogledali smo si zbirko starih orodij, gospodinjskih pripomočkov ... Prav tam pa nas je pozdravil tudi edini še delujoči mlin na veter v Sloveniji, danes uporaben v turistične namene. In ker smo bili tako »fejst družba«, smo lahko zavrteli vetrnico, nekaterim pa so se zavrtela tudi tla pod nogami, saj se po vetru obrača tudi streha mlina.

Stara Gora oz. tamkajšnja baročna cerkev Sv. Duha (iz leta 1697) pa se ponaša z drugimi najstarejšimi orglami v Sloveniji in s prekrasnimi pozlačenimi oltarji. Kraju daje posebej zasanjan pridih tudi Lipov gaj, lipov drevored z zasajenimi 60 drevesi. In znova smo lahko občutili srčnost domačinov, ki nas niso pustili iz vasi, ne da bi njihovo vas tudi »okusili«. Pocrkljali so nas z domačimi dobrotami in okusnimi vini. Nepozabno!

In tako smo se, polni vtisov dobrote iskrenih domačinov, oči katerih izžarevajo nekaj nepopisno lepega, odpravili po Prlekiji naprej. Čakalo nas je kosilo. Iskreno priznam, da me je kar malo skrbelo, v kateri del svojih želodčkov bomo pospravili obed, saj smo se dodobra naužili že starogorskih dobrot.

No, ob veseli družbi nam je uspelo tudi to … in še več! Ne le odlično kosilo - poleg slednjega so nam pripravili tudi uživanje duha. Za presenečenje so poskrbele ljudske pevke, ki že vrsto let skrbijo za ohranjanje ljudskih pesmi iz tega območja. In tako njihovo veselo družbo sestavljajo babice (najstarejša pevka jih šteje že 86), vnukinje, hčere, učiteljice, njihove učenke, ravnateljica (na uho naj vam prišepnem, da imajo tudi eno »uvoženo Prlečko«. Ja, tudi Prekmurci se težko uprejo šarmom Prlekov in tako se je med prleške pevke »primožila« Prekmurka).

 In ker se ob (in po) jedi prileže dobra kapljica in ker smo se že ravno vozili po vinski poti, bi bilo prav neprijazno do romantičnih gričkov, če ne bi naredili še nekaj manjših ovinkov navkreber, vse tja do vinske kleti, kjer smo okusili odlična prleška vina in se o njih marsičesa naučili.

Kot bi čutili, da se poslavljamo od njih, so nam za slovo prav ti grički naslikali čarobno pravljico: sončni žarki so z rdeče-oranžno paleto barv poljubili zemljo in se za vedno dotaknili naših src.

Vem. Tudi družba, ki je do zadnjega kotička zapolnila avtobus, je kriva zato, da že komaj čakam doživetij, ki vem, da bodo prišla in nam ponovno obarvala dan s pesmijo, nasmeški na obrazih, iskrivimi pogledi, hudomušnimi šalami in toplimi stiski rok.

Če me danes še kdo vpraša, kam smo jo mahnili preteklo soboto, bi z gorečim srcem priznala:

tja,  KJER NEBO POLJUBI ZEMLJO.

 
Jezus, pejva na potep! (jesenski animatorski vikend) PDF natisni E-pošta
Prispeval Tjaša Kocjan   

Pretekli konec tedna smo se oratorijski animatorji odpravili na prav poseben potep. V čudovitem in s soncem obsijanem Koprivniku nad Bohinjem smo se ob premišljevanju Janezovega evangelija potepali z Jezusom in odkrivali čudeže, ki jih je storil.
Zabavali smo se s svati na svatbi v galilejski Kani, si skušali predstavljati, kako je Jezus porušil tempelj, razmišljali o darovanju sebe drugim in se pridružili Samarijanki, ki ji je bilo naročeno, naj zajame iz vodnjaka žive vode. To smo skušali storiti tudi sami, zato smo se odpravili na (za ene bolj, za druge manj) zahteven spust iz gore grehov v dolino blagrov. 
V soboto zvečer smo se podali v zelo zabaven in smeha (malo pa tudi stresa) poln kuharski dvoboj - animatorji smo namreč iskali šefa, a na koncu ugotovili, da se prav vsi v kuhinji dobro znajdemo in da smo zaradi odlično pripravljene večerje v tako zahtevnih razmerah vsi pravi kuharski šefi. 
Jesenski animatorski vikend smo s hvaležnostjo za ves smeh, iskrene pogovore, razmišljanja in druženje v čudovitem okolju zaključili v nedeljo s sv. mašo, nato pa smo pojedli še zadnje koprivniško kosilo in se novim izzivom naproti odpravili nazaj v dolino. 
Ob koncu bi se radi zahvalili g. župniku, ki je omogočil, da smo lahko preživeli tako lep konec tedna, g. kaplanu, ki je bil ves čas z nami, nas spodbujal in sodeloval pri izvedbi programa, in Matevžu Vidmarju, ki je vodil celoten vikend in nas popeljal na potep z Jezusom.    

 

20141011 154340

 
Naši mali lutkarji v reviji Smrklja PDF natisni E-pošta
Prispeval Društvo Blaž Potočnikova čitalnica   

V okviru projekta Centra medgeneracijskega učenja Ljubljana je včeraj potekal oktobrski Dan medgeneracijskega učenja, ki ga organizira Javni zavod Cene Štupar – Center za izobraževanje Ljubljana. 

Otroška lutkovna predstava Mačje mesto je že navsezgodaj razvnela dogajanje na zavodu Cene Štupar – CILJ, saj so otroci stari od 6-12 let z izjemnim navdušenjem predstavili igro, ki je plod trdega šestmesečnega dela. Mentorica Maja Eržen je o predstavi povedala: »Otroci so se zelo potrudili, da smo oblikovali res dobro predstavo, ki je bila prvič uprizorjena letos junija v Ljudskem domu v Šentvidu. Želela sem jih vpeljati v gledališko zgodbo kot celoto, zato smo sami oblikovali in izdelali lutke ter vse potrebno za sceno. Ponosna sem na rezultate našega dela, sploh ko lahko to predstavimo takšni raznoliki skupini kot se je danes zbrala na delavnicah medgeneracijskega učenja. Ideja delavnic je odlična, saj na enem mestu združuje res raznolika znanja in vsak delček se lepo sklada v celovito dogajanje, ki ga je danes prežemala izjemno pozitivna energija.«

Več si preberite na ...http://www.smrklja.si/2014/10/druzenje-generacij/ 
uvodna

 
Nagradni izlet na Veliko planino PDF natisni E-pošta
Prispeval Nika Gubenšek   

Ker smo lanskoletni petošolci v postni akciji zbrali največ šolskih potrebščin za albanske otroke, smo se v soboto, 4. oktobra 2014, skupaj z g. župnikom in katehetom g. Matevžem Vidmarjem odpravili na Veliko planino. Do nihalke smo se pripeljali z avtobusom in nato z nihalko premagali 850 m višinske razlike. V nihalki smo se vozili približno 2 minuti, saj nihalka pelje 8 m na sekundo. Ko smo izstopili iz nihalke, nas je čakalo presenečenje, lanskoletna katehistinja ga. Andreja Bečan, ki je bila oblečena v čisto pravo pastirico. Skupaj smo prehodili pot do pastirske vasi. Hiše na Veliki planini so majhne in iz lesa. Ogledali smo si tudi majhen muzej, ki je enosobna hiška. V sobi so postelja, pripomočki za delanje skute in sira, dežni plašč in čevlji. Okoli sobe so bile krave, da so grele lastnika. Okoli vsake hiše je ograja. Med hiškami so manjša jezerca, skale in 6 krav. Ko smo si ogledali muzej, smo se odpravili v majhno kapelico Marije Snežne. Na poti nam je župnik povedal, da smo dobili novega ljubljanskega nadškofa p. Staneta Zoreta.V kapelici smo skupaj obhajali sv. mašo, ker smo imeli kitaro, smo tudi zapeli. Po sv. maši smo se sprehodili še do Andrejine hiške, kjer smo poizkusili domači sir in smetano na kruhu. Za konec smo jedli štruklje, ki so bili zelo dobri in so nasitili naše želodčke. Srečni in zadovoljni smo se vrnili domov.

 

Ali ste vedeli?

V enem kilogramu sira je 10 litrov mleka.

 
Po poti frančiškanskih samostanov - jesensko župnijsko romanje PDF natisni E-pošta
Prispeval Ivo Cedilnik   

V soboto, 27. 9. 2014, smo romarji iz župnije Ljubljana Šentvid poromali po frančiškanskih samostanih. Obiskali smo samostan na Viču v Ljubljani, samostan pri sveti Ani v Kopru, minoritski samostan sv. Frančiška v Piranu, kjer smo imeli sveto mašo, in končno še kapucinski samostan v Vipavskem Križu. Seznanili smo se z življenjem in pravili posameznih frančiškanskih redov.

Lep in zanimiv dan smo zaključili ob pokušini pršuta in primorskih vin.

 
<< Začetek < Prejšnja 1 2 3 4 5 Naslednja > Konec >>

Stran 1 od 5