Oznanila

Prisotnost

Prisotni 5 gostov .

Duhovna iskrica

Nato je rekel svojim učencem: »Zato vam pravim: Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi!  Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec? Če torej ne zmorete niti najmanjše reči, kaj ste v skrbeh za drugo?

(Lk 12, 22-27)


E-zvon

Če želite prejemati Naš zvon na svoj elektronski naslov, vnesite spodnje podatke. Po prijavi boste prejeli aktivacijsko povezavo v svoj poštni predal.
Sporočilo
  • Ta stran uporablja piskotke

    Ta stran uporablja piskotke za potrebe navigacije, prijave na elektronsko prejemanje sporocil in drugih funkcij. Z uporabo spletne strani se strinjate, da se tovrstni piskotki smejo prenesti na vas racunalnik. Nikakor ne zbiramo piskotkov v oglasevalske namene.

Festival "aleluje" PDF natisni E-pošta
Prispeval Društvo Blaž Potočnikova čitalnica   

Na velikonočni ponedeljek smo se kljub deževnemu vremenu v velikem številu zbrali na festivalu t.i. aleluje ali repinih olupkov. Razstavljalo je 7 družin, ki še gojijo navado naših prednikov, ko so "juho" iz repinih olupkov uživali na velikonočni zajtrk. Mnogi so jo jedli bodisi zato, ker včasih za velikonočni zajtrk ni bilo na voljo veliko mesa, bodisi iz čisto praktičnih razlogov, saj je topla jed naredila dobro podlago za šunko in hren. 
Ponavadi so repo olupili jeseni, ko so jo prinesli s polja. Olupke so nato posušili in jih spravili v papirnate vreče čez zimo do velikega tedna. Na veliko sredo so olupke trikrat poparili (zjutraj, opoldne, zvečer), tako se repa sčisti. Na velik četrtek in velik petek se olupki namočijo v slano vodo. Na veliko soboto olupke drobno sesekljamo in jih na blagoslovljenem ognju kuhamo v vodi, kjer se je kuhala šunka. Lahko jim dodamo kašo, ocvirke ali podmet. V nekaterih družinah aleluji dodajo tudi začimbe in po potrebi moko za zgostitev. 
Na šentviškem festivalu "aleluje" so razstavljali: družina Konec, družina Jenko (pr' Jenkot), družina Kregar (pr' Nemc), družina Kopač (pr' Mrak), pr' Mejavčev, družina Kajzer (pr' Mošenkovih), družina Resnik (pr' Jernejčk). Vsaka družina pripravlja "alelujo" na svoj način.  Druženje je popestril Martin s harmoniko, žal pa etnologa dr. Bogataja ni bilo, obljubil pa nam je udeležbo prihodnje leto, ko bomo sigurno slišali več o "Aleluji" tudi z etnološke plati. 

 
Majhen dar, velik car! (postni oratorij 2014) PDF natisni E-pošta
Prispeval Tjaša Kocjan   

V soboto pred cvetno nedeljo smo se že tradicionalno zbrali na postnem oratoriju, kjer smo tokrat govorili o materi Tereziji. Skozi risanko smo se spoznali z njenim življenjem in delovanjem, čudovit lik ustanoviteljice reda misijonark ljubezni pa sta nam še približali sestri iz tega reda, ki deluje na bližnji Ježici. Povedali sta nam, kaj misijonarke ljubezni delajo v Ljubljani, in nas spodbudili, da skušamo tudi mi slediti zgledu matere Terezije in pomagati bližnjim v stiski, saj lahko že z majhnim darom postanemo veliki »carji«. O tem smo se pogovarjali tudi v manjših skupinah, nato pa smo na delavnicah pokazali svojo kreativnost in izdelali butarice, pirhe, velikonočne voščilnice, piščančke … Po okrepčilu smo se razkropili po domu in skušali čim bolj uspešno opraviti različne naloge, ki so nas čakale pri animatorjih, ter zgraditi čim več hiš za mater Terezijo. Sončno soboto smo veselih obrazov zaključili s pesmijo in molitvijo v zahvalo za še en čudovit oratorijski dan.

Hvala vsem, ki so k temu pripomogli – otrokom, ki so se nam pridružili, staršem, ki so nam zaupali svoje otroke, gospem, ki so poskrbele za sladke dobrote, ter seveda tudi vsem animatorjem in g. kaplanu, ki so poskrbeli za pripravo in izvedbo letošnjega postnega oratorija.

 
Pri Kraljici miru v Međugorju, PDF natisni E-pošta

v hercegovski prestolnici

in med biseri dalmatinske obale


Katarina Ivančič

 

Nedelja, 16. marec, zvečer. Međugorje se spominja 80. obletnice postavitve križa in prve sv. maše na vrhu 520 m visokega Križevca – do tedaj Šipovca. Z luno obsijana noč pokriva mirno kotlino med gorami, šentviške romarje pričaka dobra večerja, topel tuš in mehka postelja, ki se po 9-urni vožnji prav prileže.

V zgodnjih urah ponedeljkovega jutra se v molitvi že vzpenjamo na Križevac, zgodaj popoldan na Crnico, vmes pa obiščemo skupnost Cenacolo in Majčino selo. Popoldan in zvečer se v župnijski cerkvi svetega Jakoba z domačini in številnimi romarji s širnega sveta povežemo v molitvah rožnega venca in mašni daritvi.

Jutranjo (pravo bosansko) kahvo v torek spijemo v Mostarju, opoldne v hrvaškem Lurdu obhajamo sv. mašo in za piko na i užijemo trenutke opojnosti ob lepotah dalmatinske obale Malega Vatikana.
Zahvalna pesem za srečno romanje in izlet zazveni v zgodnjih nočnih urah na avtobusu, zadnje kilometre pred domačo farno cerkvijo. Lepo je bilo, Bogu hvala!

 

Ko vera, upanje in ljubezen združijo ljudi

Hribi, ki obdajajo međugorsko kotlino, so izrazito skalnati in poraščeni v glavnem z  bodičevjem in pritlikavim drevjem, med katerim posebej izstopa šipak - endemično sredozemsko drevo, značilno za Hercegovino, z rajskim sadežem, pri nas poznanim kot granatno jabolko. Najvišji hrib je prav po njem nosil ime Šipovac – vse do 16. marca 1934, ko so na njegovem vrhu blagoslovili velik betonski križ (vključno s podstavkom visok 14 m), ki so ga postavili župljani Međugorja ob 1900-letnici Kristusove smrti, in pri njem prvič obhajali mašno daritev ter ob tej slovesnosti Šipovac preimenovali v Križevac.

Od župnikovega predloga za postavitev križa do njegove izvedbe in prvega slovesnega bogoslužja je minilo vsega 52 dni, samo delo je bilo izvedeno v manj kot mesecu - brezpotjem ostrih skal in trnja,  po katerih so se župljani, od otrok do starcev, z vsem potrebnim gradbenim materialom na svojih ramenih, deloma pa tudi s konji, prebijali na 520 m visok vrh, in deževnim zimskim razmeram navkljub.

Vera, upanje in ljubezen so združili vse župljane in tako povezani v Kristusu so zmogli nepredstavljivo.

V stičišče 8,5 m visoke vzdolžne in 3, 5 m široke prečne stranice križa so vgrajene relikvije Jezusovega križa, ki so jih prejeli iz Rima. Na križu pa je vklesan napis: »ISUSU KRISTU, OTKUPITELJU LJUDSKOGA RODA, u znak svoje vjere, ljubavi i nade podigoše Bernardin Smoljan župnik i župa Međugorje. Od svakoga zla osvobodi sve nas, Isuse!«

V zadnjih 33. letih se stotine romarjev dnevno v molitvi križevega pota povzpne na Križevac, nešteto bosih nog je v desetletjih zgladilo ostre skale, tisoče jagod rožnih vencev, osebnih molitev, prošenj in zahval se pne v nebo dan za dnem.

Tudi mi s spoštovanjem stopamo po stopinjah milijonov romarjev do križa na vrhu, kjer so mnogi našli mir, novo pot, doživeli spreobrnjenje, se prečistili, prejeli novih moči. 

Tudi mi se obračamo k Odrešeniku človeškega rodu:
Molimo te Kristus in Te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.


Fotografije:
Tone Sitar

 

Kraj molitve in miru

Drugi hrib, ki je zaznamoval Međugorje – kraj »med gorami«, začenši 24. junija 1981, je Crnica, kraj prvih Marijinih prikazovanj. Crnica, med domačini bolj poznana pod imenom Brdo ukazanja, je od takrat obvezna postaja vsakega romarja, ki pride v Međugorje in mu je dano dovolj moči, da se ob postajah rožnega venca povzpne do kraja, kjer se je tistega dne šestim otrokom prvič prikazala Gospa in se jim predstavila kot Kraljica miru. Od tedaj se v svet razširjajo njena sporočila in klic k molitvi in hoji za Kristusom.
V tihi molitvi rožnega venca in osebnih molitvah se tudi mi povzpnemo do kipa Kraljice miru na mestu prvih prikazovanj, postavljenega v zahvalo korejske matere za ozdravljenje njenega sina, ob katerem dneve in noči iz globočin neštetih src vrejo zahvale, priprošnje in pozdravi Božji materi.
Zdravo, Kraljice mira, zdravo Majko ljubavi!

Međugorje je nedvomno kraj molitve in miru. Tu prek programov duhovne oskrbe (molitev, mašnih daritev, češčenja Najsvetejšega, zakramenta sprave, raznih duhovnih seminarjev, …) zorijo in dozorijo mnogi sadovi ljubezni in miru. 

Tu so odprta tudi vrata pomoči potrebnim - v družinske skupnosti otrokom, ki jim ni dano odraščati v rodni družini, osamelim in obnemoglim ostarelim, v skupnosti šole življenja mladim, ki so se izgubili v raznih odvisnostih, … Ob našem kratkem obisku dveh od njih – Majčinega sela in skupnosti Cenacolo – dobimo uvid v širšo razsežnost Međugorja, kjer se drug po drugem uresničuje tudi skrb za bližnjega.

Po večernem duhovnem programu v župnijski cerkvi še zadnjič na tem romanju počastimo Kraljico miru. Vsak, kakor čuti …; in gotovo niso le naši otroci, ki so ves dan občudovali njene kiparske upodobitve in presrečni našli najlepšo, ki bo odšla z njimi domov, slišali tudi Marijinega pozdrava:
»Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.«

… (se nadaljuje)



 
Na Komno PDF natisni E-pošta
Četrtek, 06 Februar 2014 10:35

Prebivalci doma svetega Vida imamo radi hribe. Z našega kuhinjskega okna lahko ob lepem vremenu gledamo s soncem obžarjeni vrh Triglava. Da pa ne bi ostalo le pri gledanju iz daljave, nas je gospod župnik v novembru povabil na Komno. In smo odšli, oziroma odšle, saj so imeli fantje druge opravke.

Po priporočilih župnika smo se toplo oblekle (vsaj tiste bolj zmrzljive in primorske duše). Po desetih minutah hoje pa smo že začeli prestavljati zunanje sloje oblačil v nahrbtnike. Dan je bil namreč čudovit, hoja nas je ogrela in postalo je prijetno toplo.

Prišli smo do vrha, ki sega 1520 metrov nad morsko gladino, a mu lahko v teh zimskih razmerah mirne duše dodamo še kak meter zraven. Jasen dan nam je omogočil lep razgled po zasneženi dolini in okoliških vrhovih, med katerimi smo prepoznali tudi Triglav. V koči smo se nekoliko okrepčali in se spoprijateljili z domačim kužkom, ki je pravzaprav že zelo velik pes, potem pa smo se odpravili naprej. Oziroma nazaj v dolino. Spotoma smo se ustavili še v koči pod Komno. Ta je ena redkih, ki jo je država vrnila Cerkvi. Koča je bila obdana z visokim kupom snega, mi pa smo pogumno odgazili do vrat in kot prvi obiskovalci slovesno vstopili. Koča je majhna, a večja kot bivak. Raziskali smo vse prostore in ugotovili, da je koča idealna za manjše skupine. Verjamem, da jo bomo še kdaj obiskali.

Preden smo se odpeljali nazaj v Ljubljano, smo preverili še bohinjsko specialiteto: planšarsko rezino (priporočam, ker je res dobra). Župnik nam je medtem pripovedoval o Bohinju, predvsem o domu ostarelih, ki so si ga nekatere izmed nas tudi ogledale.

Bogu in župniku hvala za tale lep dan, čudovito vreme in krasno pot med slovenske vrhove.

 

Kristina Krašna

 

fotografije: Ksenija Šmid

 
Razstava razpel v Potočnikovi dvorani PDF natisni E-pošta
Prispeval Andreja Bečan   

V nedeljo, 6. 4., je domačin Miha Celarc razstavil v Potočnikovi dvorani razpela – Jezusa na križu. Narejena so iz korenin in vej ruševja. Otvoritev razstave je spremljala recitacija poezije. Kruh s soljo, ki ga je spekel avtor, pa je ponazarjal post. 

Razpela si lahko ogledate naslednjo nedeljo po vseh svetih mašah, na veliko noč po sveti maši ob 10.00 in na velikonočni ponedeljek v dopoldanskem času.

Vabljeni.

 
K temeljem slovenstva in krščanske vere na Slovenskem PDF natisni E-pošta
Prispeval dr. Žiga Andoljšek   

Pod odličnim vodenjem urednika Družine msgr. Francija Petriča in v organizaciji našega župnika Ivana Jagodica smo šentviški možje v soboto, 1. marca, poromali na Koroško – k temeljem slovenstva in krščanske vere na Slovenskem. Pot nas je vodila na Vitrinjsko polje, Krnski grad, h Gospe Sveti, do vojvodskega prestola, v Tinje in Dobrlo vas. Na romanju nas je vodila misel, da se moramo najprej ozreti v zgodovino in jo spoznati, da bi se danes in v prihodnje znali bolje odločati. Zato je bilo romanje preplet spoznavanja zgodovinskih dejstev in duhovnosti za može.

 

Prav vsaka postaja je pomenila obogatitev posameznikovega vedenja in je pomenila krepitev narodne zavesti. V Vitrinju smo se spomnili na tragedijo in trpljenja mnogih slovenskih intelektualcev, ki niso verjeli v revolucionarne spremembe med vojno in po njej, ki so nas zaznomovale prav do danes. Na Krnskem gradu pri knežjem kamnu smo se vrnili v čas ustoličevanja karantanskih knezov, ki je potekalo v slovenskem jeziku ob spremljavi slovenskega petja. Ustoličenje zadnjega slovenskega kneza v slovenskem jeziku je bilo prav pred 600 leti in sicer 1414. Pri Gospe Sveti smo lahko prisostvovali sv. krstu in se veselili, da je Katoliška Cerkev dobila še enega novega člana. Gostitelja, g. Jože Kopajnik v Tinjah in g. Janez Tratar v Dobrli vasi, sta spregovorila o političnih razmerah na Koroškem v povezavi z neprestano borbo Slovencev za ohranitev lastne identitete in skrbjo za ohranitev narodne zavesti. Nehote se nam je vsiljevala misel, kako mačehovsko s slovenskim jezikom in slovenstvom delamo v domovini, ob tem, da Koroški Slovenci še danes gorijo za svoj materni jezik, vero in domovino.

 

V Tinjah nam je g. Jože Kopajnik doživeto predstavil sporočilnost mozaika p. Marka Rupnika. Mašo smo obhajali v kapeli katoliškega doma prosvete Sodalitas v Tinjah, kjer nas je nagovorilo Jakobovo pismo (5,13−20); v mašni pridigi pa nas je msgr. Franci Petrič povabil, da bi cerkev sprejemali kot svoj dom, da bi molili in ljubili. To je bil za može tudi vrhunec romanja, ki je v vseh porodilo željo, da bi nas v življenju vodili pravi poudarki: vloga moža v družini, delo ter ljubezen do Boga in bližnjega.

 
Žive jaslice na Peskah PDF natisni E-pošta
Nedelja, 05 Januar 2014 18:44

Pastirska zahvala

Bog povrni vsem, ki ste sooblikovali in vsak na svoj način pripomogli, da smo 26. žive jaslice doživeli v pravem božičnem duhu. Slabo vreme nam ni preprečilo srečanja v tem našem Betlehemu ob sporočilu Svete noči, ki ostaja nespremenjeno, edinstveno in veličastno. Dovolimo, da nas ta skrivnost spremlja čim dlje v letu 2014.

 

Vaši jasličarji

 
<< Začetek < Prejšnja 1 2 Naslednja > Konec >>

Stran 1 od 2