Praznovanje 500-letnice prve pisne omembe cerkve sv. Jakoba smo domačini umestili na angelsko nedeljo, torej prvo nedeljo v septembru, ki je za stanežiško cerkev tradicionalno tudi žegnanjska nedelja. Slovesno praznovanje, na katerega so opominjali že ob godu sv. Jakoba postavljeni mlaji, se je odvilo ob nedeljskem bogoslužju, ki je privabilo številne domačine in šentviške farane, pa tudi romarje iz društev, posvečenim romarskim potem sv. Jakoba.

Sv. mašo je ob somaševanju domačega župnika Boštjana Dolinška in kaplana Tineta Povirka daroval letošnji novomašnik Gregor Anton Capuder iz Moravč. Bogoslužje so s petjem obogatili pevci šentviškega župnijskega zbora, po pozdravih in čestitkah romarjev sv. Jakoba ter krajši predstavitvi zgodovine cerkve sv. Jakoba in Stanežič pa je sledilo prijetno druženje s pogostitvijo.

Slovesno praznovanje se je nadaljevalo tudi zvečer – na tradicionalnem koncertu ob angelski nedelji, Stanežiških serenadah, na katerih sta tokrat ob godalnem orkestru iz Celja, ki ga vodi dirigent in skladatelj Nenad Firšt, nastopila domačina iz Stanežič, harfistka Urška Križnik Zupan in flavtist Matej Zupan.

Spomin na praznično nedeljo bo v Stanežičah in okolici gotovo odzvanjal še dolgo.

(zapisala Tjaša Plut)

Nagovor ob 500-letnici cerkve sv. Jakoba v Stanežičah

Dragi Stanečani, dragi gostje, sosedje iz Medna, Dvora in Šentvida, gospod župnik Boštjan Dolinšek in kaplan Tine Povirk, spoštovani novomašnik Gregor Anton Capuder.

Zbrali smo se ob visokem jubileju. Naša cerkev sv. Jakoba praznuje okroglih 500 let! Če bi stene te cerkve znale govoriti, bi nam verjetno najprej povedale kakšno podrobnost na račun naših prednikov – in potem tudi o nas samih, ko smo ob vseh prenovah modrovali, kdo ima doma primerno orodje in največ časa za delo.

Vse skupaj se je uradno začelo leta 1526, ko se cerkev prvič omenja v pisnih virih. To je bil čas, ko so po teh krajih še razgrajali Turki, kmetje pa so imeli polne roke dela. A Stanečani se niso dali. Rekli so si: »Če nam gospoda jemlje desetino, si bomo pa postavili cerkev, da bomo pri Bogu našli svoj mir!«

Umaknjena na polje južno od vasi, se prav lepo vključuje v našo pokrajino. Po legi in arhitekturnih značilnostih ponosna in trmasta – točno takšna kot ljudje, ki živimo v tej vasi, sodi med najlepše podeželske podružnične cerkve na širšem Ljubljanskem območju. Cerkev sv. Jakoba starejšega je grajena v baročnem stilu. Vidni sledovi v zvoniku, ki so skriti pod streho, kažejo, da je bila cerkev nekoč nižja in da je imela leta 1681, ko so dozidali zvonik, še raven lesen strop. Že pred prvo svetovno vojno je imela cerkev tri zvonove: veliki Reidov ima letnico 1772 ter tri reliefne podobe sv. Družine, sv. Jakoba in sv. Štefana; srednji, tudi Reidov, ima letnico 1752 in je okrašen s podobami sv. Lucije, sv. Šefana in sv. Jakoba; mali zvon pa je delo Alberta Samasa in nosi letnico 1874, na njem pa je podoba svetega križa.

Ne smemo pozabiti tudi na kužno znamenje zraven cerkve. Ko je v 17. stoletju kosila kuga, so naši predniki izumili tisto, čemur danes pravimo 'socialna distanca'. Zbirali so se na prostem okoli znamenja in molili vsak na svojem koncu njive. Najbolj znana prošnja tistega časa je bila - Kuge, gladu in vojske – reši nas, o Gospod!

---

Skozi teh pet stoletij so nad nami bdeli številni duhovniki matične župnije.

Eden najpomembnejših in priljubljenih duhovnikov v zgodovini Šentvida Blaž Potočnik (1833–1872)  je v župniji deloval skoraj 39 let. V času dolgega službovanja je delovanje duhovnikov močno poseglo na področje vsakdanjega življenja vaščanov Stanežič. Potočnik je spodbujal obrt in celo izumil znameniti šentviški mlekarski voziček za prevoz tovora. Kot velik gospodarski spodbujevalec je pomagal Staneškim kmetom pri posodabljanju kmetijstva in organizaciji prevoza pridelkov na Ljubljanski trg.

Za naše prednike cerkev sv. Jakoba ni bila le prostor za nedeljsko mašo, ampak nekakšen kmečki krizni štab. Nekaj je tudi anekdot; in dve bi rad delil tudi z vami.

• Prva anekdota - Proti ognju in toči: Ko je poleti začelo grmeti nad hribi, so ženske tekle prižigat sveče pred oltar sv. Florijana, moški pa so zunaj opazovali zvonik. Verjeli so, da zvonjenje naših zvonov dobesedno razbija nevihtne oblake. Če je toča kljub temu udarila, so se pač tolažili, da je mežnar verjetno malo prepozno začel vleči za vrvi.
• Druga anekdota - Čudežni vid s sv. Lucijo: V levem večjem stranskem oltarju stoji kip sv. Lucije, zavetnice za oči. Kmečke žene so v cerkev pridno nosile olje za luči, da bi jim svetnica ohranila dober vid. In res, Staneške gospodinje so imele tako bister vid, da so menda skozi okno natančno videle, katera soseda gre med mašo raje na klepet kot v cerkev.

V novejši zgodovini so neizbrisan pečat pustili duhovni pastirji;

Jože Šuštarič (1969 – 1980) Alojz Uran (1980 -1993) Božidar Metelko (1993 – 1998), Franci Alič (1998 – 2012) in seveda nepozabni Ivan Jagodic (2012 – 2025), ki je zadnjih 13 let z izjemno modrostjo povezoval našo faro.

Danes tradicijo nadaljujeta naš župnik gospod Boštjan Dolinšek in kaplan Tine Povirk, ki se je zadnje leto s pomočjo svojega pomočnika Jožeta Hauptmana zelo trudil, da bi ugodil našim zahtevam. Upravljati s farno cerkvijo je že tako umetnost, skrbeti za staneško podružnico, kjer imamo vsak svojo vizijo, pa zahteva že skoraj svetniško potrpežljivost!

Vseh teh 500 let pa cerkev ne bi obstala brez naših ključarjev in gospodarskega sveta. To so ljudje, ki vedo, kdaj pušča streha, kje škripajo vrata in kako prepričati sosede, da je treba prispevati kakšen evro ali poprijeti za delo.

Prav zaradi njihovega truda in večletnih želja vseh nas smo pred kratkim dočakali temeljito obnovo cerkve.

Naj naštejem nekaj letnic pomembnih obnovitvenih del:

• 1972 – cerkev prvič elektrificirana;
• 1980 – v celoti prepleskana notranjost;
• 1984 – obnovljeno ostrešje zvonika in prekrito s tegulo;
• 1989 – obnovljeno celotno ostrešje;
• 1990 – na novo izvedena fasada;
• 2001 – električno zvonenje in pogon ure;
• 2002 – restavrirana oba mala stranska oltarja:
  • mali desni oltar, 18. stoletje, slikar Čebej. Glavna slika olje, prizor križanja, na levi strani kip sv. Petra, na desni kip sv. Pavla;
  • mali levi oltar, 18. stoletje, slikar Čebej. Glavna slika olje, sv. Pelegrin, na levi strani kip sv. Andreja, na desni strani kip sv. Boštjana;
• 2005 – menjava oken;
• 2008 – obnovljen kor;
• 2009 – restavriran križev pot, ki je izdelan v baročnem stilu. Poslikava je narejena na lesenih podlogah. Nekateri znaki kažejo, da gre za širši Layerjev krog in na čas okoli leta 1800;
• 2018 – novi tlaki, talno ogrevanje, pleskanje v celoti, nova oprema in vrata v zakristiji, nova nihajna vrata obnova oltarnih miz, nove klopi, obnovljen luster, nova svetlobna telesa, ozvočenje;
• 2019 – obnovljen in restavriran glavni oltar; nova oltarna miza in ambon
  • glavni oltar ki ga je leta 1856 čudovito izdelal rezbar Matevž Tomc, ima v glavni niši kip sv. Jakoba starejšega, na levi strani kip sv. Janeza evangelista, na desni strani kip sv. Filipa evangelista, v atiki oljna slika sv. Tilna in sv. Jedrt;
  • tukaj sta še dva velika stranska oltarja:
    • levi oltar iz 17. stoletja: glavna niša kip sv. Lucije, na levi strani kip sv. Agate, na desni kip sv. Neže, v atiki kip sv. Madone, na levi strani kip sv. Barbare in na desni strani kip sv. Katarine;
    • desni oltar iz 17. stoletja: glavna niša kip sv. Florjana, na levi strani kip sv. Mateja, na desni strani kip sv. Roka in v atiki kip sv. Ane in Marije s še dvema svetnikoma v mašniških oblačilih;
• 2023 (pred tremi leti) pa smo praznovali
  • 100 letnico malega in srednjega zvona ter
  • 250 letnico velikega zvona.

Dokazali smo, da Staneška trma deluje – ko se za nekaj odločimo, to izpeljemo vrhunsko!

---

Pogled naprej: na naslednjih 500 let

Dragi sovaščani, dragi vsi zbrani, ki ste sodelovali pri današnji slovesnosti, preživeli smo Turke, kugo, požare, svetovne vojne, agrarno reformo, pa tudi Magnificov koncert sredi naših travnikov. Cerkev sv. Jakoba še vedno stoji – svetla, topla, prenovljena in sijoča. Zato vas po končani slovesni maši vse skupaj lepo vabimo, da se ustavite pred našo cerkvico, da se skupaj poveselimo in okrepčamo.

Naj nam bo ta 500-letnica opomnik, da so vaška sloga, delavnost in vera tisto, kar ohranja naš kraj živ. Hvala našim prednikom, hvala ključarjem, krasilkam, bralcem Božje besede, vsem mojstrom in obrtnikom, hvala župniji, hvala pevskemu zboru in narodnim nošam, da ste ta praznik naredili še bolj svečan! Hvala vsakemu izmed vas, ki ste kakorkoli pomagali, s svojim delom ali s svojim darom, da danes ponosno praznujemo. Za to cerkev bomo skrbeli še naprej – če ne zaradi drugega, zato da bodo naši zanamci čez 500 let še imeli kje poslušati slovensko besedo in se smejati našim današnjim zgodbam.

Bog blagoslovi Staneče in vse sosednje vasi, našo podružnico, farane in vse vas!

Hvala vam. In Bog vas živi!

(Aleš Perčič)