Urnik sv. maš Šentvid:

delavnik 7.30, 19.00, nedelja 6.30, 8.30, 10.00, 19.00

Ozemlje pražupnije se v zgodovinskih virih omenja že v času Ilirov in Keltov. Skozi Šentvid je vodila pomembna tovorna pot, ki je povezovala Ljubljansko kotlino s Koroško. O tem pričajo številna rimska najdišča.

Pod vladarjem Karlom Velikim je bila v začetku 9. stoletje ustanovljena prva pražupnija sv. Petra v Ljubljani, iz katere se je v 1100 letih razvilo preko 50 župnij. Med temi je bila kot prva župnija Šentvid nad Ljubljano. Iz leta 1262 je znano ime župnika Henrika.

Ustanovno listino ljubljanske škofije je leta 1461 izdal avstrijski cesar Friderik III. Leta 1462 je listino potrdil papež Pij II. in obenem določil obseg nove škofije, ki je združevala 11 župnij, med njimi tudi Šentvid.

Med leti 1408 in 1584 so Šentvid pogosto napadli in požgali Turki. Druga velika nadloga pa je bila kuga, ki je zlasti sredi 17. stoletja terjala veliko življenj. Zaradi te bolezni so se že sredi 16. stoletja mestne in cerkvene oblasti umaknile v Kamnik oz. Gornji grad.

Za zgodovino župnije je zelo pomemben vižmarski tabor, katerega se je 17. maja 1869 na Vižmarski gmajni udeležilo okoli 40.000 ljudi iz vseh slovenskih krajev. Vodil ga je dr. Bleiweis. Za njegov uspeh je imel velike zasluge takratni šentviški župnik Blaž Potočnik. Na taboru so zahtevali avtonomno zedinjeno Slovenijo in enakopravnost slovenskega jezika.

Veliko človeških žrtev in gmotne škode je povzročil potres leta 1895. Poškodovane so bile številne stavbe in bolj ali manj tudi cerkve. Šentviška cerkev je bila po potresu dalj časa zaprta. Služba božja je bila v pokopališki kapeli. Šentviška fara je zaobljubila vsakoletno potresno procesijo v Dravlje na velikonočni ponedeljek.

O verskem življenju župnije v 20. stoletju podrobno poročajo zapisi župnika in kasneje dekana Valentina Zabreta. Med pomembnejšimi verskimi dogodki sta omenjena misijona leta 1921 in 1922, katerih se je udeležilo zelo veliko število vernikov. V letih 1923 in 1924 sta cerkvi v Šentvidu in v Stanežičah dobili nove zvonove, leta 1926 pa je bil za splošne potrebe prebivalcev šentviške župnije zgrajen ljudski dom.

V letu 1932 je začel izhajati mesečni župnijski list ''Naš zvon'', ki izhaja še danes.

Evharistični kongres v Ljubljani leta 1935 je močno pospešil versko življenje v šentviški župniji.gor

Zgodovina župnijskih cerkva v Šentvidu

Prvotna cerkev sv. Vida je stala pod šentviškim hribom že v 10. stoletju kot pokopališka kapela. Cerkve, ki so bile zgrajene kasneje (najmanj dve) so spreminjale svojo lokacijo in se pomikale proti mestu, kjer stoji sedanja cerkev. V 17. stoletju omenja cerkev tudi Valvasor.

Zaradi hitrega naraščanja števila vernikov je bila leta 1797 zgrajena in posvečena nova cerkev. Tudi ta cerkev je kmalu postala premajhna, a so se gradnje povečane cerkve lotili šele po potresu leta 1896.

Sedanja cerkev, ki je enkrat večja od prejšnje, je dolga 45m (le 5m krajša od stolnice), dolžina prečne ladje je 27,2m, višina kupole 25m, zvonik pa je visok 52m. Na Vidovo nedeljo, 16.junija 1901, jo je posvetil knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. V novejši dobi je bila v celoti obnovljena njena zunanjost ter notranjost.

Slava Vojvodine Kranjske iz leta 1689: 'Glavna cerkev sv. Vida ima tri oltarje: sv. Vida, sv. Miklavža in sv. Janeza Krstnika. Ima tudi dve kapeli, prvo posvečeno brezmadežnemu spočetju Device Marije in bratovščini istega imena, drugo Svetemu Rešnjemu Telesu. Cerkveno posvečenje pade na nedeljo po sv. Lovrencu, semenj pa na sv. Vida dan. Obstoji pa ta cerkev od leta 1085. Njene hčere so naslednje podružnice:  - prva je cerkev Matere božje v nebo vzete v Dobrovi s štirimi oltarji. - druga podružnica šentviške fare je v Šiški pod varstvom sv. Jerneja... - tretja, sv. Margarete, v Kosezah, ima dva oltarja: oltar sv. Margarete in sv. Lovrenca... - četrta je cerkev sv. Roka v Dravljah z dvema oltarjema: sv. Roka in Matere božje v nebo vzete...''
Janez Vajkard Valvasor