Vidnejše osebnosti

V času, ko se je rodil prvi slovenski pesnik, je njegov rojstni kraj (območje Zgornje Šiške) spadal pod župnijo Šentvid nad Ljubljano. V krstnih knjigah je zapisan kot sin gostilničarja in trgovca z vinom. Leta 1784 je postal duhovnik in je služboval po različnih gorenjskih župnijah. Srečal se je z baronom Zoisom, ta pa je dosegel, da so ga premestili v Ljubljano, kjer se je vključil v njegov razsvetljenski krog. Leta 1798 je postal profesor na ljubljanski gimnaziji, v času Napoleonovih Ilirskih provinc je bil gimnazijski ravnatelj in osnovnošolski nadzornik. Po propadu Ilirije in avstrijski vrnitvi je bil upokojen zaradi simpatiziranja s Francozi. Leta 1819 je umrl v Ljubljani. Poleg pesniških zbirk (Pesme za pokušino, Pesmi za brambovce) je pomembno tudi njegovo šolsko in jezikoslovno delo, časnikarstvo in prevajanje.

Bil je eden tistih šentviških župnikov, ki so s svojim vsestranskim delovanjem daleč presegli župnijske meje in za seboj pustili sledove na mnogih področjih verskega in posvetnega življenja Slovencev od cerkvenega petja in glasbe, slovstva, pesništva ter šolstva do gospodarstva in slovenstva v smislu narodne zavednosti. V Šentvidu je deloval celih 39 let. Farani so ga imenovali ''naš gospod oča''. Rodil se je 31. januarja 1799 v Struževem, v nakelski župniji. Novo mašo je pel 22. septembra 1822 v šempetrski cerkvi. Leta 1825 so ga iz Šentjerneja premestili v Ljubljano, da bi v stolnici opravljal službo ''kantorja'' (cerkvenega pevca). Z znanim skladateljem Gregorjem Riharjem sta skrbela za cerkveno petje. Mesto župnika v Šentvidu je nastopil 1. septembra 1833. Napisal je veliko pesmi od katerih so mnoge ponarodele, prevedel številne cerkvene knjige, pisal je o vremenu in zvezdoslovju. Pritegovali sta ga tudi šolstvo in vzgoja na Slovenskem. Vpeljal je obhajanje šmarnic, ki so se nato razširile po celotni Kranjski. Z njimi so se širile zlasti Marijine pesmi, ki jih je Potočnik napisal, mnoge pa prevedel. Leta 1848 je v Šentvidu poskrbel za šolsko sobo in začetek rednega pouka šolarjev, leta 1866 pa je bila po njegovih načrtih sezidana prva šentviška šola. Isto leto je ustanovil v Šentvidu narodno čitalnico in do svoje smrti ostal njen predsednik. Urejena cerkev in osebna gostoljubnost sta v času njegovega župnikovanja omogočila novomašniške slovesnosti kar petindvajsetim mladim duhovnikom. Po očetu je podedoval smisel za tehniko ter z veseljem pomagal pri zidarskih, kamnoseških in podobarskih delih. Izumil je tudi mlekarski voziček, s katerim so nato kmetice vozile pridelke na trg (do tedaj so jih nosile v košarah). Kot sedemdesetletnik je doživel veliko zadoščenje za svoje narodno-buditeljsko delo. V Vižmarjih se je na binkoštni ponedeljek leta 1869 vršil znameniti tabor, na katerem so tedanji zavedni slovenski kulturni in politični delavci v svojih govorih navduševali Slovence, naj ohranjajo in krepijo narodno zavest. Na taboru se je zbralo okrog 30.000 udeležencev. Potočnik je poskrbel, da je bil sprejem zelo slovesen, Šentvid in Vižmarje pa okrašena z mlaji, venci in zastavami.

Zvonikarjeva
Ko dan se zaznava, danica priplava, se sliši zvonjenje čez hribe, čez plan; zvonovi, zvonite! Na delo budite, ker naše življenje je kratek le dan. Kdor hoče živeti, in srečo imeti, naj dela veselo, pa moli naj vmes. Zvonovi, zvonite! K molitvi vabite, ker prazno je delo brez žegna 'z nebes. Če delav'c se vpeha, terpljenje mu neha, ga delapust vabi, večer ga hladi: Zvonovi, zvonite! Nedeljo znanite, Gospod ne pozabi, plačilo deli. Oh! Naglo nas mine ves trud, bolečine; utruden se vleže na pare terpin: Zvonovi, zvonite! Domu ga spremite; gre 'z dela in teže Adamovi sin

Rodil se je 5. marca 1850 v Šentvidu. Že zgodaj je izkazoval talent za slikanje. Študiral je v Ljubljani in v Münchnu. Poleg slikarstva pa je bil hkrati tudi cerkveni organist.

Rojen je bil v družini železniškega čuvaja. Po maturi se je v dilemi med bogoslovjem in zdravilstvom odločil za slednje. Predvsem med prvo svetovno vojno je kot sanitetni polkovnik opravljal različne odgovorne naloge. Po vrnitvi iz izgnanstva v Srbiji se je naselil v Vižmarjih, kjer je odprl zasebno zdravniško ordinacijo. Zaradi svoje načelne premočrtnosti in odločnega praktičnega krščanstva je zlasti po drugi svetovni vojni veliko trpel. Kljub vsemu je ostal veder in dober človek, zato so se ljudje tudi iz oddaljenejših krajev radi zatekali k njemu po zdravniško pomoč. Vrsto let je bil hišni zdravnik v Zavodu sv. Stanislava.

Rodil se je na Brodu pod Šmarno goro. Po maturi se je odločil za bogoslovje. V 23. letu starosti je hudo zbolel in se odšel zdravit na otok Lošinj, kjer pa je v 23. letu starosti umrl. Bil je gotovo nadpovprečno nadarjen lirik, vendar je njegov razvoj končala prezgodnja smrt.

Rodil se je v Mengšu. Kot mlad je prišel v delavnico orglarskega mojstra Ivana Milavca. Pri njem se je Jenko izučil glasbilarske obrti. Po končani prvi svetovni vojni je v najeti majhni delavnici začel popravljati stare harmonije in orgle. Leta 1925 je kupil hišo v Guncljah ter ob njej postavil delavnico za izdelovanje orgel. Izdelal jih je prek sto.

Rodil se je v Polhovem Gradcu, večino svojega življenja pa preživel v Vižmarjih. V letih 1918 do 1924 je študiral slavistiko in romanistiko v Zagrebu, Pragi, Ljubljani in Parizu. Delal je na inštitutu za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Od leta 1962 je bil član glavne redakcijske Komisije slovarja slovenskega knjižnega jezika. Bil je velik strokovnjak za besedotvorje.

Pripada mu eno najbolj odličnih mest v moderni slovenski umetnosti. Rodil se je v Zapužah pri Ljubljani. Leta 1925 je maturiral na Škofijski klasični gimnaziji. Istega leta se je vpisal na teološko fakulteto. Po uspešnem zaključku šolanja pa je odšel v Prago, kjer se je vpisal na akademijo za likovno umetnost. Po vrnitvi v Ljubljano je nastopil službo kot profesor risanja v Škofovih zavodih. Tu je poučeval risanje do leta 1945, ko so gimnazijo dokončno ukinili. Vztrajno se je posvečal slikanju in iskanju. V zgodovinski spomin se je vtisnil kot začetnik modernistične revolucije v slovenski umetnosti. Po letu 1955 je začel intenzivno razstavljati doma in v tujini. Leta 1972 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. S freskami, slikanimi okni in sgrafiti je okrasil več kot petdeset slovenskih cerkva. Vsekakor je bil Kregar eden največjih slovenskih cerkvenih slikarjev vseh časov.

Rojen je bil leta 1920 v Podgori. Gimnazijski študij z maturo je opravil kot gojenec Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu, nato pa ga je profesor Jože Plečnik kot študenta prvega letnika leta 1939 sprejel v svoj seminar. Zapustil je ogromen opus in ustvaril velika dela v slovenski arhitekturi. Zelo velik je njegov delež pri sakralni arhitekturi. Preuredil je nad sto cerkva ter zasnoval in projektiral več novih. Posebej velja omeniti preureditev Blejskega otoka, ki pomeni Bitenčevo življenjsko delo in je zanj dobil Plečnikovo nagrado. Za svoje dosežke je leta 1966 dobil tudi nagrado Prešernovega sklada. sta po njegovih načrtih izdelana desni in levi oltar pod kupolo.

Rodil se je leta 1921 v mizarski družini v Vižmarjih. Po maturi na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, se je posvetil študiju arhitekture. Bil je Plečnikov učenec. Svetoval in sodeloval je pri številnih obnovah, preurejanjih in gradnjah novih cerkva in cerkvenih objektov. Njegovo življenjsko delo je cerkev Marijinega vnebovzetja v Pirničah. Slovenska škofovska konferenca je arhitektu Kregarju za njegove zasluge pri načrtovanju in ohranjanju cerkvenih objektov podelila najvišje slovensko cerkveno odlikovanje svetega Cirila in Metoda.