Urnik sv. maš Šentvid:

delavnik 7.30, 18.30, nedelja 6.30, 8.30, 10.00, 19.00

Pokažimo, da nam je mar

Pomembno je, da v času, ki ga doživljamo, ostanemo pozorni na zakrivanje križa. Tudi nam se v razmerah, v katerih smo se znašli, lahko začne dogajati, da izpred oči začnemo izgubljati stvari ali ljudi. … Ljudje moji, nikar! Iz Italije, iz Španije, pa tudi iz drugih držav Evrope dobivamo resna opozorila, da moramo biti skrajno disciplinirani, če nočemo, da bi se pri nas zgodba ponovila. Ne nasedajte tistemu skušnjavcu, ki pravi, da se to dogaja samo drugim,” je v nagovoru državljanom na 5. postno nedeljo apeliral ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Nadškof je poudaril pomen naše duhovne in molitvene bližine bolnikom, ki so v bolnišnicah, in njihovim domačim, ki doživljajo hude stiske, ko se soočajo s svojo nemočjo in strahom. Kako pomembna je naša bližina, duhovna, molitvena, prek spletnih omrežij, na toliko drugih načinov, s katerimi pokažemo, da nam je mar. Bog ne daj, da bi pozabili na zdravnike, medicinske sestre, prostovoljce, osebje po domovih, ki se ob vseh varnostnih ukrepih vendarle izpostavljajo možnosti okužbe. Njihovi napori so skrajni.

Posebej se je nadškof zahvalil zdravnikom, ki bili prvi, ki so odločno in z vsem poklicnim žarom opozarjali na resnost in usodnost te virusne okužbe in s tem vplivali, da so odgovorni v Cerkvi hitro sprejemali nujne, čeprav težke in boleče ukrepe.

Vse nas je pozval, naj ne spregledamo mnogih, ki v teh dneh požrtvovalno delajo v korist vseh ljudi in zagotavljajo najbolj nujne storitve in delovanje najbolj potrebnih ustanov.Ne spreglejte jih in bodite jim hvaležni. Delajo, kar je v njihovi moči, na nas pa je, da jim njihovega dela ne otežimo zaradi tega, ker nas je strah in smo negotovi.” je poudaril nadškof.

V zaključnem delu nagovora se nadškof oprl na Božjo besedo današnje nedelje, v kateri močno zveni Jezusov klic pokopanemu Lazarju: »Lazar, pridi ven!«. Ob priprošnji Bogu, naj Njegova  ljubezen objame tiste, ki bodo položeni v grob in obriše solze tistih, ki bodo žalovali za njimi, je izrazil upanje tudi za vse nas, “da bomo v tej preizkušnji spoznali, da moramo priti ven, ven iz grobov, v katere smo pokopali svoje odnose, svoje sosede, sami sebe in svoja pristna čustva, morda kdaj tudi svoja srca. Naj nas Kristus pokliče ven, naj se razvežejo povoji, s katerimi smo zvezani, da ne moremo videti, slišati, da ne moremo čutiti in ljubiti.

Dragi bratje in sestre, v časih preizkušnje so se kalili svetniki. V najtežjih časih so dozoreli najbolj plemeniti ljudje. Naj to velja tudi za nas. Naj ta preizkušnja prečisti v nas vse negativno, vse grešno, da bomo skozi te tedne in mesece postali boljši ljudje, da bomo prišli ven,” nas je še povabil in vsem podelil Božji blagoslov:

Vse družine, bolnike, vse zdravstvene delavce in vse, ki nam omogočajo, da nam nič potrebnega ne manjka, naj danes in vedno varuje in blagoslavlja vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

 

Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta na 5. postno nedeljo, 29. marca 2020

Posnetek je dostopen na povezavi: https://youtu.be/N_wvTs6rJsY


Spoštovane gledalke in gledalci, dragi bratje in sestre. V Katoliški cerkvi danes obhajamo peto postno nedeljo, ki so jo poimenovali tudi tiha nedelja. Na misel mi prihaja Gregorčičeva pesem V pepelnični noči: »Polnočni zvon z visokih lin krepko zaklenkal je! Potihnil glas je violin, strunar odbrenkal je. Plesišča in gledišča se povsod zapirajo.«

Na poseben način resničnost tega doživljamo v tem času, ko v resnici ni več javnih zbiranj in prireditev. Celo naše gibanje je omejeno. 

A Gregorčič bi moral letos pesem nadaljevati drugače. Pravi namreč: »V odprta pa svetišča se zemljani zbirajo.« Ne, v tem primeru tudi svetišča niso več odprta za maše s sodelovanjem ljudstva.

Običajno so na tiho nedeljo po cerkvah zagrinjali križe, ki so ostali zagrnjeni do bogoslužja velikega petka, ko so razpela razkrili ob vzkliku »Glejte, les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo!« Ljudstvo pa je odgovorilo: »Pridite, molimo!«

Pomembno je, da v času, ki ga doživljamo, ostanemo pozorni na zakrivanje križa. Tudi nam se v razmerah, v katerih smo se znašli, lahko začne dogajati, da izpred oči začnemo izgubljati stvari ali ljudi. Če neko trditev ali neko navodilo slišimo večkrat, morda celo velikokrat, nam lahko zdrsne preko roba naše pozornosti. Ne slišimo ga več in nehamo ga jemati resno. Najprej začnemo dvomiti, če je vse res potrebno, potem začnemo delati majhne prekrške. Ljudje moji, nikar! Iz Italije, iz Španije, pa tudi iz drugih držav Evrope dobivamo resna opozorila, da moramo biti skrajno disciplinirani, če nočemo, da bi se pri nas zgodba ponovila. Ne nasedajte tistemu skušnjavcu, ki pravi, da se to dogaja samo drugim. Meni se to ne more zgoditi. Nam se to ne more zgoditi. Res je, dogaja se drugim, pa tudi nam, tudi meni se lahko zgodi. 

Enako pomembno je v tem času ohranjati živ in pozoren pogled za ljudi. Izolacija ne sme pomeniti, da bi na te ljudi pozabili. Nikakor ne smemo pozabiti na bolnike, ki so v bolnišnicah ali celo na intenzivni terapiji. Četudi jih ne vidimo in jih ne moremo obiskati, jih moramo nositi s seboj. Enako pozorno moramo spremljati njihove domače, ki doživljajo hude stiske, saj se iz dneva v dan soočajo s svojo nemočjo in strahom. Kako pomembna je naša bližina, duhovna, molitvena, prek spletnih omrežij, na toliko drugih načinov, s katerimi pokažemo, da nam je mar. Bog ne daj, da bi pozabili na zdravnike, medicinske sestre, prostovoljce, osebje po domovih, ki se ob vseh varnostnih ukrepih vendarle izpostavljajo možnosti okužbe. Njihovi napori so skrajni. Takole je stanje opisal mlad zdravnik iz Lombardije: »Spoznali smo, da tam, kjer se konča to, kar zmore človek, potrebujemo Boga. Začeli smo prositi za pomoč. Ko imamo nekaj prostih minut, molimo. Med seboj se pogovarjamo in ne moremo verjeti, da nekoč goreči ateisti zdaj vsak dan iščemo svoj mir in prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da vzdržimo in preživimo, da bi lahko še skrbeli za bolne.«

Zdravniki so bili tudi prvi, ki so nas opozarjali na resnost in usodnost te virusne okužbe. Na tem mestu se jim želim tudi v imenu Cerkve zahvaliti, da so tako odločno in v veliki skrbi za ljudi razlagali, za kaj gre. Brez njihovega poklicnega žara in njihove vere najbrž tudi odgovorni v Cerkvi ne bi tako hitro sprejemali ukrepov, ki se vedno bolj kažejo za nujne, čeprav so težki in bolijo. Dragi zdravniki in drugo zdravstveno osebje, hvala vam.

Še veliko drugih je: pripadniki Civilne zaščite, Karitas ter ostale humanitarne organizacije in delavci, policija in vojska, delavci komunale, trgovci in učitelji ter drugi, ki v teh dneh požrtvovalno delajo v korist vseh ljudi in zagotavljajo najbolj nujne storitve in delovanje najbolj potrebnih ustanov. Ne spreglejte jih in bodite jim hvaležni. Delajo, kar je v njihovi moči, na nas pa je, da jim njihovega dela ne otežimo zaradi tega, ker nas je strah in smo negotovi.

Bodimo pozorni, da nas v teh časih ne uspava anestezija navajenosti in sebičnosti, anestezija brezbrižnosti. Prepričan sem, da bomo tudi mi veliko lažje prenašali neprijetnosti osame in spremenjenih navad, če bomo pozorni do teh ljudi, ki skrbijo, da pravzaprav ne pogrešamo ničesar potrebnega za življenje. Čut solidarnosti do njih bo tudi nam pomagal, da bomo bolj pozorni in seveda tudi bolj potrpežljivi drug do drugega v svoji družini in svoji okolici.

V današnji Božji besedi pa tudi močno zveni Jezusov klic pokopanemu Lazarju: »Lazar, pridi ven!« In Lazar je prišel ven, ven iz svojega groba. Nekateri bodo v tem času bolezni položeni v grob. Naj jih objame Božja ljubezen. Ista ljubezen naj obriše solze tistih, ki bodo žalovali za njimi. Za vse druge pa upam, da bomo v tej preizkušnji spoznali, da moramo priti ven, ven iz grobov, v katere smo pokopali svoje odnose, svoje sosede, sami sebe in svoja pristna čustva, morda kdaj tudi svoja srca. Naj nas Kristus pokliče ven, naj se razvežejo povoji, s katerimi smo zvezani, da ne moremo videti, slišati, da ne moremo čutiti in ljubiti.

Dragi bratje in sestre, v časih preizkušnje so se kalili svetniki. V najtežjih časih so dozoreli najbolj plemeniti ljudje. Naj to velja tudi za nas. Naj ta preizkušnja prečisti v nas vse negativno, vse grešno, da bomo skozi te tedne in mesece postali boljši ljudje, da bomo prišli ven.

Vse družine, bolnike, vse zdravstvene delavce in vse, ki nam omogočajo, da nam nič potrebnega ne manjka, naj danes in vedno varuje in blagoslavlja vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske škofovske konference

 

____________________________

 

Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta na 4. postno nedeljo, 22. marca 2020

“… Seveda moramo poskrbeti za vse potrebne ukrepe, da se okužba ne bi širila. Nikakor pa ne smejo v izolacijo naša srca, ne sme v karanteno naša ljubezen, ne sme v osamo naše sočutje. V tem času morajo močno narasti naši duhovni stiki, naša molitvena povezanost, naše prošnje k Bogu za vse bolne, za njihove družine. Na poseben način moramo Boga prositi za vse zdravstvene delavce in vse druge, ki so neposredno vključeni v obvladovanje bolezni. Sam se v naši kapeli vsak dan spominjam vseh teh ljudi …”

je v nagovoru vernikom in vsem prebivalcem Slovenije – v nedeljo, 22. marca 2020, ob 11.35 na TV Slovenija 1 – med drugim poudaril ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore.

Nadškof je v začetku izpostavil krščansko bratstvo in sestrstvo, ki se v tem času, ko smo v temeljnih življenjskih držah in čutenju vsi povezani med seboj, še posebej odraža. Povabil nas je, da odkrivamo znamenja upanja in k njim tudi sami prispevamo. Vzpodbudil nas je, da se (na)učimo biti Cerkev v malem, da smo podobni našemu Bogu, ki nikogar ne zapusti, nikogar ne pozabi, ….

V sredo, 25. marca, bomo obhajali Gospodovo oznanjenje Mariji. Vabim vas, da postane sreda vseslovenski molitveni dan v čast Mariji v zahvalo za matere in priprošnjo za zdravje vseh bolnih. Molili bomo rožni venec in peli Marijine pesmi,”

je ob koncu nagovora povabil nadškof in vsem podelil Božji blagoslov:

Vse bolnike, vse zdravstvene delavce, vse družine in vse prebivalce Slovenije naj danes in vedno blagoslavlja in varuje vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

 

Posnetek celotnega nadškofovega nagovora je dostopen na povezavi: https://youtu.be/BMudoKEmwG0,
zapis pa objavljamo tudi tu:

 

Dragi bratje in sestre. Iskreno vas pozdravljam s tem krščanskim pozdravom, za katerega čutim, da v tem zahtevnem času v resnici začenja veljati za vse nas. V odnosu do različnih vprašanj, idej se lahko delimo med seboj po različnih ključih in v različnih barvah. V temeljnih življenjskih držah in čutenju pa ostajamo povezani med seboj in smo si v resnici bratje in sestre.

To nedvomno velja za čas, ko ne samo našo državo, ampak kar cel svet ogroža koronavirus. Ta virus okuži vsakega, ki pride z njim v stik – zato briše razlike med nami in nas napravlja za brate in sestre.

Danes obhajamo četrto postno nedeljo. Po starodavnem izročilu se imenuje nedelja Laetare, veseli se. To povabilo lahko v okoliščinah, ki jih živimo, zveni neresnično, skoraj kot posmeh. Varovati se moramo, da ne bi zapadli malodušju in žalosti. Ozrite se okoli sebe in videli boste, da nas Bog tolaži na različne načine. Čeprav si ne zatiskamo oči pred resnostjo položaja, hočemo videti tudi vsa znamenja upanja, ki nas tolažijo. Razveseliti se moramo vsakega klica, ki ga sprejmemo od sorodnikov ali prijateljev, razveseliti se moramo vsake pozitivne vesti glede obvladovanja bolezni. In tudi sami moramo prispevati k veselju drugih s tem, da jih mi pokličemo, da jih okrepimo z besedo in molitvijo zanje. »Bog je večji« od vsega, večji tudi od našega srca, ki je v tem trenutku morda prestrašeno.

Današnji evangeljski odlomek govori o ozdravljenju sleporojenega. Iz tega odlomka bi rad vzel tri stavke in ob njih razmišljal o sedanjem trenutku.

»Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Ko nam je težko, ko nas je strah, ko smo v preizkušnji, se v nas začne postavljati vprašanje, kdo je kriv. Podobno se dogaja tudi v času, ko nas ogroža virus. Kdo je kriv, kdo ga je prinesel v našo državo, kdo ga je prinesel v naše okolje … Vsa ta vprašanja popolnoma nič ne prispevajo k reševanju problema, ampak v nas položijo seme dvoma, seme nezaupanja.

Jezus je »s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: ‘Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!’ Odšel je torej in se umil. In ko se je vrnil, je videl.« Jezusova beseda je od sleporojenega zahtevala nekaj težkega. Jezus se je z njim pogovarjal na najvišji točki mesta, kjer je bil tempelj in zahteval, da se spusti na najnižjo točko mesta, kjer je bil vodnjak Síloa. Moral se je pretipati skozi uličice Jeruzalema. A človek je Jezusovo naročilo sprejel in bil ozdravljen.

V teh dnevih tudi mi poslušamo naročila, ki od nas zahtevajo odrekanje. Ni lahko ostajati doma, ni lahko odpovedati se odhodom v trgovino, po nakupih. Ni lahko se odpovedati tolikim drugim stvarem, ki smo jih bili vajeni in so se nam zdele samoumevne. Morda pa lahko ta čas tudi za nas pomeni pot k ozdravljenju. Če bomo sledili navodilom, se bomo lahko obvarovali okužbe in obvarovali okužbe tudi druge. Če pa bomo odprti za spodbude, se bomo v tem času naučili biti Cerkev v malem, družinska Cerkev. Spet se bomo naučili moliti skupaj, starši boste postali pravi učitelji vere svojim otrokom. Odkrili bomo, da znamo skupaj tudi prepevati, da znamo skupaj preživljati čas, da znamo biti družina.

»Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: ‘Veruješ v Sina človekovega?’« Pomembno sporočilo za nas danes. Da nikogar ne vržemo ven, da nikogar ne izključimo. V tem moramo biti podobni našemu Bogu, ki nikogar ne zapusti, nikogar ne pozabi.

Seveda moramo poskrbeti za vse potrebne ukrepe, da se okužba ne bi širila. Nikakor pa ne smejo v izolacijo naša srca, ne sme v karanteno naša ljubezen, ne sme v osamo naše sočutje. V tem času morajo močno narasti naši duhovni stiki, naša molitvena povezanost, naše prošnje k Bogu za vse bolne, za njihove družine. Na poseben način moramo Boga prositi za vse zdravstvene delavce in vse druge, ki so neposredno vključeni v obvladovanje bolezni. Sam se v naši kapeli vsak dan spominjam vseh teh ljudi.

V sredo, 25. marca, bomo obhajali Gospodovo oznanjenje Mariji. Vabim vas, da postane sreda vseslovenski molitveni dan v čast Mariji v zahvalo za matere in priprošnjo za zdravje vseh bolnih. Molili bomo rožni venec in peli Marijine pesmi.

Vse bolnike, vse zdravstvene delavce, vse družine in vse prebivalce Slovenije naj danes in vedno blagoslavlja in varuje vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske škofovske konference