V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč

Ko sem bil še otrok in ministrant, mi je bilo vedno čudno in tesno pri srcu, kadar je mežnar po slovesni maši ugašal sveče. Prej je bila farna cerkev vse do stropa razsvetljena, podobe svetnikov so se lesketale v pozlati, ves prostor je bil poln luči. Cerkev je dišala po kadilu in molitvah. Potem je ugasnila prva, druga, tretja sveča… in tiho so se začeli valiti črni valovi senc in teme od oken, s kora, iz zakristije. Izza stebrov in oltarjev se je plazila noč. Smrt je s koščenim prstom trkala na moje plaho otroško srce. In globoko v sebi sem čutil in slišal: Nič se ne boj, otrok! Poglej, pred velikim oltarjem gori večna luč. Ta plamen nikoli ne ugasne. To je znamenje večnega življenja. Ne boj se otrok in vero prilivaj v večno luč, ki je v tvojem srcu. V njenem zvestem plamenu bodo živeli vsi, ki so bili blagi, miroljubni, bogaboječi, pravični, resnicoljubni, čisti in dobri. In spet bodo prižgane sveče in čez hribe in doline bodo peli zvonovi in klicali bodo k veliki maši. Kdorkoli si in tole bereš, zaupaj in veruj v zarjo tistega dne ter prilivaj olje vere večni luči Življenja, ki je v tvojem srcu. (I. Cankar: »Kadet Milavec«)

Spoštovani.
Moje voščilo za praznik vseh svetnikov!

župnik

iz aktualne številke Našega zvona