Ko bo tromba zadonela

Jesensko šelestenje listja pod nogami, pokopališča, rdeča od množice prižganih sveč, in meglice, ki se spuščajo nad naša polja in zastirajo pogled. Vse to nas vabi k razmisleku o tem, kar nas vse zagotovo čaka, a je še vedno zavito v tančico skrivnosti.
Kaj bo, ko bo tromba zadonela? Kako veren človek razmišlja o minljivosti? Ko nas čaka nekaj, česar ne poznamo, nam zmanjka besed, s katerimi bi opisali resničnost, ki je še nikoli nismo videli.
Vemo, kako je, ko nekdo od naših bližnjih za vedno zatisne oči, in poznamo tesnobo in žalost, ki nas navdata, ko izgubimo ljubljeno osebo. A nihče ne ve, kako je na oni strani, nihče ne ve, kaj v resnici (do)živi tisti, ki je zatisnil oči. In ta negotovost nas navdaja s strahom.

Kristjani pa imamo pred svetom veliko prednost. Nekaj že vemo: smrt nima zadnje besede. Jezus je to dokazal. Vstal je od mrtvih, pokazal, da se Življenje nadaljuje, in povedal, da mu bomo vsi sledili.
Zato, preden se posvetimo spominu rajnih – preden se duhovnik 1. novembra popoldne obleče v črno in gre na pokopališče –, z vso slovesnostjo obhajamo praznik vseh svetih. To je naša tolažba: naš pogled naj se ne ustavi pri nagrobniku in žalostnem kupu zemlje, ampak pri križu, s katerega Jezus obljublja raj.

 župnik Boštjan

iz uvodnika aktualne številke Našega zvona