Moško romanje v Rezijo
Že tradicionalno župnijsko romanje mož in fantov je bilo letos 17. februarja.
Po jutranjem okrepčilu v Kranjski gori smo se odpravili v dolino Rezije, ki je del našega slovenskega srca. Za okušnjo podobnosti rezijanščine s slovenščino nam je pred sveto mašo domačin zapel pesem Lepa si lepa Roža Marija v rezijanščini. G. župnik nas je moške spodbudil, da (p)ostanemo kleni in krščansko držo izkažemo tudi v postem času. Ne jutri, temveč že danes.
Rezijanščina kot jezik pravzaprav ne obstaja, saj so v dolini Rezije štiri vasi, v katerih v vsaki govorijo svojo narečno govorico. Kljub temu, da je narečna govorica zelo podobna srednjeveški slovenščini ima presenetljivo malo (italijanskih) tujk. Življenje v rezijanski dolini je bilo vseskozi do rušilnega potresa leta 1976 skorajda nespremenjeno in šele prenova porušenih hiš je prinesla še največje spremembe. Zaradi nezadržnega upada prebivalcev (na sedanjih približno 1000) so že pred leti ustanovili Kulturni dom, Muzej brusačev in restavrirali tipično rezijansko hišo v muzej. Epicenter potresa z učinki X. stopnje po evropski makroseizmični lestvici je bil blizu mesta Venzone. Kamne tamkajšnje skoraj v celoti porušene gotske cerkev so označili, jih odpeljali ter z restavratorsko mojstrovino manjkajoče dele dopolnili z novimi materiali in zgradili novo-staro cerkev, ki se ponaša z lepo akustiko. Sledil je hiter ogled mumij iz 17. stoletja v bližnji kripti, ki so se zaradi posebne plesni, ki jih je napadla, lepo ohranile.
Na poti do grobnice Burbonov in bogate stare knjižnice, kjer se ponašajo tudi z inkonabulami (prvimi tiski knjig) na Kostanjevici smo videli, da zna pravilno načrtovanje poti voznikom prihraniti marsikatero minuto.
V kratkem ogledu vinske kleti Vipava se je na licih našega sommelierja videli žar, ko je govoril o prihodnosti kleti, ki so jo po veliko pretresih lastninjenja prevzeli avstrijski lastniki in že v kratkem času pokazali, da jih zanima nadaljevanje bogate zgodovine vipavske kleti. Ob spodbudi Martinove harmonike smo vsi zapeli nekaj pesmi ter si s pesmijo krajšali dolgo pot do doma.
Poročevalec: Boris Mlinar
Foto: Robert Vurušič
Fotozgodba v sliki in besedi: Gregor Mavčič
Foto: Peter Hazler
