Koronska cerkev

Epidemija je v naša življenja vnesla veliko sprememb. Tudi ustaljeno življenje Cerkve se je drastično spremenilo. K bogoslužju in zakramentom prihaja veliko manj ljudi. Osip nedeljskih maš je 50-odstotni. Ostajate pogumni.

Na veliki »preizkušnji« je podeljevanje zakramentov (krst, prvo obhajilo, birme, poroke) in tudi vse druge župnijske dejavnosti (verouk, mladinska srečanja, pevski zbori, zakonske skupine, romanja, pastoralni in gospodarski sveti …).

Prva misel, ko pridemo v cerkev, je »razkužilo in maska, razdalja in telefonske številke«. Sprašujem se, kaj pa misel na Boga, ki nas je odrešil s trpljenjem in križem? Ali verjamemo Vanj, ki je tolažil, opogumljal, ozdravljal? Ali pa smo v strahu in  krču pred to moderno kugo začeli prakticirati »samoodrešenje«? Verjetno bo odločitev Zanj prej ali slej prišla. In bo samo naša. Bom z vero in korajžo zmogel preseči vse, kar  se je  nagrmadilo s to krizo v mojem življenju ter ostal zvest življenju Cerkve; to je občestvena molitev, zakramenti, bogoslužje? Ali pa bom vse to opustil?

Res je, da nimamo v uporabi blagoslovljene vode in so klopi zalepljene. Uvedena je tudi omejitev gibanja in vzpostavljena je razdalja. Ampak res je tudi, da so cerkve še vedno odprte. In hvala Bogu, da je tako. V njih je isti Bog kot pred krizo. Čaka nas pri zakramentih (spoved, obhajilo) in pri mašah.

Ob tedenskih mašah je naša cerkev na pol prazna. Izkoristimo to priložnost. Ob nedeljah je v naši župniji šest maš. Vsako nedeljo je ozvočenje tudi pred cerkvijo. Sprašujem se, ali smo izkoristili in izkoriščamo vse in šele potem ostanemo doma in privatiziramo samoodrešenje (življenje brez Boga)?

P.S. To je moje osebno razmišljanje in ga ne vsiljujem. Še posebej ne tistim, ki ste v rizičnih skupinah. Tudi tistim ne, ki ste prehlajeni, bolni, kašljate in imate vidne znake prehlada ali kakšne druge bolezni. Lahko pa je v razmislek tistim, ki imajo trenutno krizo za dober »izgovor« pred ljudmi in Bogom.

iz uvodnika v aktualni številki glasila Naš zvon